Novice

kritike in recenzije

Anchiporuno (2016)

Anchiporuno (2016)

Filmski kotiček, 4. februar 2018 ― aka Antiporno Foto: Django Film Slo naslov: - Drugi naslovi: Antiporno Država: Japonska Jezik: japonščina Leto: 2016 Dolžina: 76',  Imdb Žanri: drama Režija: Sion Sono Scenarij: Sion Sono Igrajo: Ami Tomite, Mariko Tsutsui, Asami, Fujiko, Ami Fukuda, Honoka Ishibashi, Yûya Takayama Nikkatsu je ustanovljen še v eri nemega filma in velja za najstarejši veliki filmski studio na Japonskem. Studio se je z naraščanjem popularnosti televizije na začetku 70-ih znašel v finančnih težavah in vodilni možje so rešitev videli v prodoru v segment takrat izjemno popularnega "pinku" filma. Roza film je skupno ime za mehke pornografske filme, ki  so vključevali vse od seksploatacije, do romantičnih filmov z veliko seksa.  Slednji so sodili v podkategorijo Roman Porno (romantična pornografija), ki so jih snemali vse do poznih 80-ih, ko je prihod VHS-a označil konec "pinku" ere. Leta 2016 je studio Nikkatsu ustanovil "Roman Porno Reboot Project" in k sodelovanju povabil pet eminentnih japonskih režiserjev. Vsi so dobili enak budžet in 7 snemalnih dni, posneti so morali od 70-80 minut dolg film, z vsaj enim vročim prizorom na vsakih 10 minut. Med povabljenci je bil tudi "enfant terrible" japonskega filma Sion Sono, njegov Antiporno je četrti film v tej "reboot" seriji.   Verjamem, da marsikdo pri Nikkatsuju ni bil pretirano zadovoljen s Sonovim končnim izdelkom, toda očitati mu niso mogli nič, saj je s filmom zadovoljil prav vse kriterije, ki so jih pred njega postavili investitorji. Pri Sonovih filmih je najbolje, če pred ogledom veste malo ali nič, zato bom s tem povzetkom poslušal izdati čim manj ključnih podatkov. Foto: Django Film V skoraj povsem rumeni sobi na modri postelji leži tehnično ne povsem gola mladenka Kyoko. Pogled se ji ustavi na steklenici na bližnji omarici, v kateri je ujet kuščar, ki zaradi svoje velikosti ne more zapustiti mini bivališča. Sonova genialnost postane očitna šele kasneje, ko dojamemo, da nam je že v teh
Voznik (Baby Driver)

Voznik (Baby Driver)

Koridor, 3. februar 2018 ― Energičen angleški režiser Edgar Wright je doslej posnel štiri filme: zmagovito sodelovanje s Simonom Peggom in Nickom Frostom je zaznamovalo trilogijo Kornet, Scott Pilgrim proti vsem (Scott Pilgrim vs. the World, 2010) pa je adaptacija istoimenskih stripov Bryana Leeja O’Malleya. Kljub temu da ima letošnji Voznik (Baby Driver) več skupnega s slednjim kot z omenjeno […] The post Voznik (Baby Driver) appeared first on Koridor – križišča umetnosti.

Juan Rulfo: Pedro Páramo

Koridor, 1. februar 2018 ― »Prišel sem v Comalo, ker so mi povedali, da tu živi moj oče, neki Pedro Páramo.« S temi preprostimi besedami se pričenja roman, ki je v času od svojega izida leta 1955 v Mehiki in drugje po svetu dosegel malone kultni sloves. Temu deloma botruje privlačno dejstvo, da gre za prvo in edino daljše delo […] The post Juan Rulfo: Pedro Páramo appeared first on Koridor – križišča umetnosti.

Ajda Šubelj: 27. december, 8:23

Koridor, 30. januar 2018 ― če bi bila nan goldin bi ti zapela a ballad of sexual dependency to je bila moja prva misel tisto jutro ko nisem našla hlačk in je zunaj začel naletavati sneg in je bil tvoj nahrbtnik pripravljen da greš The post Ajda Šubelj: 27. december, 8:23 appeared first on Koridor – križišča umetnosti.
Stvari, ki jih ne narediva: natančno odmerjene vsakdanjosti

Stvari, ki jih ne narediva: natančno odmerjene vsakdanjosti

Konteksti (Tomaž Bešter), 29. januar 2018 ― vir slike: emka.si Prva zbirka kratkih zgodb, ki sem se jih lotil letos, so zbrane v devetindevetdeseti ediciji izvrstne zbirke Moderni klasiki. Poleg Roalda Dahla in njegovih Zbranih kratkih zgodb, ki jih te dni prebiram, sem te dni preživel tudi v družbi Andrésa Neumana v Stvari, ki jih ne narediva. In všeč mi je, da Moderni klasiki nadaljujejo tradicijo, s katero k meni pripeljejo južnoameriške pisatelje v takšni obliki, ki jih sicer ne bi srečal. A to za Neumana v resnici ne drži, saj sem pred skoraj natanko štirimi leti tudi na Kontekstih že gostil njegov roman Samogovori, zelo intimno delo o soočanju z boleznijo. Mario, Elena in mali Lito opravljajo svoje samogovore tega, kaj doživljajo in skupaj sestavijo očutljivo delo, ki ga še danes priporočam v branje.Stvari, ki jih ne narediva, se zdijo drugačne. Tu so kratke zgodbe, ki ne dovoljujejo tako kompleksnih formacij in besedila so natančno odmerjena, podrejena svojemu učinku. A točno to: natančna in usmerjena besedila, ki peljejo v razgradnjo intimnih odnosov med ljudmi in preučujejo smiselnost in absurdnost odnosov, ki nas definirajo. Te zgodbe s svojo strukturo in kratko, a udarno zamislijo bralca vabijo na pot, v kateri mu nikakor ne bo dolgčas. Ti Moderni klasiki so izjemno kratki in bodo dobro deli vsakomur, ki bi želel na kratko oditi v svet kratkih zgodb, pa še ni čisto prepričan. Od bralca terja manj kot kak Monterroso, je manj šokanten kot Temni paradiž, tudi ne kot Drag šov, vsekakor pa ga pelje na pot v prostranosti človekovih intimnih odnosov. Ugajajo mi vis nameni, izrečeni ali skrivni, ki jih družno ne uresničujeva. Prav to imam najraje v najinem sožitju. Čudesa, odprta nekje drugje. Stvari, ki jih ne narediva. Stvari, ki jih ne narediva, v prevodu Marjete Drobnič prinaša 30 zgodb, ki so razdeljene na pet sklopov. Zadnji sklop je v metafikcijskem oziru sklop seznamov pravil, v katerih Andrés Neuman zapoveduje okvire pisanja kratkih zgodb. To so Zgodbarjevi dodekalogi. Začne pa se na za

Ivan Tavčar: Visoška kronika

Koridor, 29. januar 2018 ― Lov na čarovnice, vojno nasilje, krivda in kes, morda tudi odsekani mezinček so motivi, na katere najprej pomislimo, ko kdo omeni Visoško kroniko, klasični roman domače književnosti, ki obravnava oddaljeni svet konca 17. stoletja. Ivan Tavčar je roman pisal med prvo svetovno vojno, tako da lahko razumemo njegovo aktualnost v času izida – kaj pa […] The post Ivan Tavčar: Visoška kronika appeared first on Koridor – križišča umetnosti.
še novic